Reciklirano milo? Zakaj pa ne?

Ste se v zadnjih tednih lotili izdelave svojega trdega mila, pa vam ni uspelo? Imate morda doma ostanke različnih trdih mil, pa jih ne bi radi vrgli stran? Brez skrbi, trdo milo lahko reciklirate, in spodaj vam zaupam, kako.

Recikliranje mila je preprost postopek, ki ga v milnarjenju pogosto uporabljamo,

• kadar imamo ostanke mil in jih ne moremo drugače porabiti,
• kadar se v postopku kaj zalomi (neuspel dizajn, glicerinski potočki, milo je premehko, karbonatni prah na površini mila…)
• ali pa želimo milni osnovi dodati sestavine, ki jih prej nekako nismo mogli oziroma bi v procesu umiljenja izgubile svoje lastnosti, barvo ali vonj.

Rebatch soap

Ponovni uporabi oz. predelavi mil v angleščini pravijo “rebatching” ali “rebatch soap“. Tako milo je pripravljeno na uporabo v nekaj dneh in ne potrebuje večtedenskega sušenja, tako kot milo po hladnem postopku, ki se suši od 6-8 tednov.
Reciklirano milo lahko naredimo tudi iz milne osnove (klasičnega mila po hladnem postopku), ki jo lahko pripravimo sami ali kupimo pri nekaterih dobaviteljih surovin.

A pozor! To NI glicerinsko milo za vlivanje. Je posušeno (dozorelo) trdo milo po hladnem postopku!

Tega projekta se lahko lotimo tudi skupaj z otroki, saj je milo že popolnoma umiljeno, delamo pa na najmanjši možni temperaturi.

Za pripravo recikliranega mila potrebujemo:

1. milno bazo (=staro ali sveže trdo milo)
2. lonec z dvojnim dnom (če ga nimate, pač navaden lonec)
3. ribežen ali strgalo
4. destilirano vodo ali hidrolat (ne uporabljajte vode iz pipe)
5. eterično olje po želji*
6. natrijev laktat*
7. barvilo* (mineralno barvilo, odobreno za kozmetiko)
8. glino*
9. posušene cvetove ali drobljene začimbe*
10. metlico ali kuhalnico za mešanje
11. kalup

*Te sestavine niso nujne in jih dodajate po lastni želji.

PA ZAČNIMO!

1. korak: Naribamo milo na ribežnu. Če nimamo velike količine, ga lahko naribamo na drobno, a če imamo veliko različnih mil, bo to precej utrujajoče delo in je bolje, da ga naribamo na grobo velikost. Je pa res, da bo tekstura veliko bolj nežna z drobno naribanim milom.

2. korak: Naribano milo stresemo v lonec z dvojnim dnom ali navaden lonec. Lahko najprej stresemo pol količine, kasneje pa umešamo še preostalo polovico. Štedilnik nastavimo na najnižjo temperaturo. *Če imate plinski štedilnik, priporočam lonec z dvojnim dnom.

3. korak: Dodamo nekaj vode in počasi premešamo. Namenoma sem napisala “nekaj” vode, saj je količina odvisna od količine naribanega mila. Na poln 3-litrski lonec sem dala 30 ml vode, a sem jo kasneje še 2x dodala, saj sem imela izjemno suhe milne ostružke.

Na tem mestu lahko dodamo tudi 1 žličko natrijevega laktata.

Natrijev laktat je naravni humektant, ki ga ponavadi uporabljamo v kremah, saj nase veže vodo in tako deluje kot vlažilec. V milnarjenju ga dodajamo zaradi njegovih vlažilnih lastnosti, poleg tega pa milu daje lepo, kremno teksturo in pomaga, da se hitreje strdi. Če recikliranemu milu dodamo laktat na začetku, se bo masa počasneje strjevala, če pa ga dodamo na koncu, lahko hitro postane trda in krušljiva.

Zdaj pokrijemo lonec in igra čakanja se lahko začne…
Vsake 15 min preverimo stanje in premešamo.

4. korak: Milo se zdaj počasi mehča in spreminja teksturo iz trdne v gelasto. Čeje masa pregosta, dodamo še malo vode.

Zapomnite si: toliko vode, kot jo dodate, toliko jo bo moralo tudi izhlapeti. Če boste dodali več vode, bo tekstura morda res manj gosta, a tekoča ne bo nikoli. Le dlje boste sušili milo…

NAMIG: Če želite, lahko milo mešate tudi z električnim mešalnikom. Sama raje mešam ročno, saj se mi je že zgodilo, da se je mešalnik pregrel, masa pa se mi je zataknila med metlice – ki so se zvile – in sem jo le s težavo dobila ven. A če presodite, da je masa dovolj mehka, poskusite.

5. korak: Po 2-3 urah mešanja je naše milo že dodobra zmehčano in ima teksturo gostega pudinga. Zdaj lahko ugasnemo štedilnik, a lonec pustimo na plošči.

DODATKI:

Na tej točki lahko dodamo eterična olja ali kakšne druge dodatke (posušeni cvetovi, drobljene začimbe…). Jaz sem se odločila za mešanico klinčkov in rožmarina, saj delujeta protimikrobno in protivirusno. Par kapljic je zadosti.

Lahko dodamo tudi mineralno barvilo ali mico. A če jo mešamo z olji, ne pozabimo, da delamo z dozorjenim milom, ki je že šlo skozi proces umiljenja, zato se kakršna koli količina olj, ki jo dodamo, NE BO absorbirala in bo ostajala na naših rokah. Milo se bo posledično slabše penilo, občutek mastnih rok pa ne bo prijeten. Tako da previdno z micami – uporabimo raje malce vode, da raztopimo barvilo.

6. korak: Pripravimo kalup in še zadnjič pomešajmo. Pozor! Masa je vroča, zato naj ta del dela odrasla oseba!

Maso zdaj čim hitreje postrgajmo iz lonca in jo naložimo v kalup. Močno jo pritisnemo in potolčemo kalup ob pult, da se posede.

Milo pustimo stati v kalupu kakšen dan ali dva, še posebej, če smo dodali preveč vode.

7. korak: Tako, milo je nared, zdaj ga le še razrežemo in pustimo, da se suši 3-4 dni, najbolje kak teden ali celo dva.

NAMIG: Če milo razrežemo z valovitim nožem, dobi prav poseben rustikalen videz. Če pa ga režemo z ravnim nožem in smo po vrhu mila posuli kako okrasje, ga pred rezanjem obrnemo na bok, da ne bomo s cvetovi in začimbami naredili brazd v milu.

Moje milo žal ni izpadlo povsem po pričakovanjih. Natrijev laktat sem namreč dodala prepozno, saj sem vmes spravljala otroke spat, pripravljala večerjo, brala pravljico in seveda pozabila na ta drobcen detajl. Milo je zato malce bolj krušljivo, a nič hudega. Vsi se učimo. To milo lahko vedno ponovno predelam, kajne?

Tudi vam želim uspešno reciklažo, vesela pa bom vseh povratnih informacij in komentarjev.

Z ljubeznijo,
Katarina